Damast

Damast ali damaščansko jeklo je v osnovi laminat dveh različnih jekel oziroma jekla in železa. Ker ima eno jeklo bolj plemenite dodatke kot drugo (ogljik, nikelj,…), se pri stiku s kislino  različno obnašata. Eno jeklo kislina napade hitrje kot drugo.

Damast je imel skozi zgodovino vedno mitološki, skoraj magičen prizvok. Kljub temu, da je danes ta material znanstevno raziskan in opredeljen, še vedno ostaja fascinacija z njim. Mogoče zaradi truda, ki je vložen v njegov nastanek, ali pa zaradi strukture, ki spominja v marsičem na naravne matriale, les, kamen, itd, in s katero je možno pričarati razne vzorce.

V splošnem pod imenom damast pojmujemo nehomogeno jeklo, ki zaradi te svoje nehomogenosti pri jedkanju pokaže različne vzorce. Damast je lahko različnega nastanka:

  1. Damast narejen s kovaškim varjenjem
  2. Damast narjen s stiskanjem različnih prašno metalurških jekel
  3. “Wootz”, ali talilni damast, ki nastane pri posebnem postopku taljenja železove rude

Talilni damast je nastal v Indiji in Pakistanu, a je v 19. stoletju njegova izdelava zamrla, saj je bil ključ za njegov nastanek železova ruda, katere nahajališča so počasi pošla.

Prašno metalurška jekla, so dobesedno jekla v prahu, in so se razvila šele v 20. stoletju, zato je tudi postopek izdelave damasta z mešanjem dveh različnih jekel v prahu in sintranjem precej nov.

Kovaško varjeni damast se je razvil kot prvi, nekje 200-300 let pred Kristusom. Razvil se vzporedno na različnih koncih sveta. V Evropi so ga uporabljali že rimljani, kasneje pa Vikingi, Merovingi in Karolingi. Danes se je ravno ta tip damasta najbolj uveljavil v svetu, saj pri oblikovanju rezil dopušča veliko možnosti pri oblikovanju vzorca.

V preteklosti, ko metalurgija še ni bila tako razvita kot danes, so z mešanjem navadnega železa in jekla naredili laminat, ki je združeval dobre lastnosti obojega, trdoto in posledično ostrino jekla ter žilavost železa. Če je nož preveč trd se namreč razpoči kot steklo, če je pa preveč žilav in mehak, pa ne reže. Po tem istem principu so skozi celotno zgodovino Japonske nastajali tudi Japonski meči, noži, pa tudi druga rezila, kot so dleta, sekire, itd.

Danes je ta prednost damaščanskega jekla zginila, saj se je metalurgija tako razvila, da danes poznamo jekla, ki vsebujejo vse želene tehnične lastnosti, še vedno pa ostaja edinstvena estetika damasta in dejstvo, da pri izdelavi noža iz damasta ni bližnjic, ki jih prinaša moderna industrializacija.